Zgodbe iz preteklosti

Med vsemi slovenskimi deželami je sadjarstvo najbolj doma na Vipavskem!

»Budanjci, prodajalci Vipavskega grozdja in sadja, so po vsem Kranjskem in tudi po Koroškem dobro znani.«  (iz arhivov Postojnskega okrajnega glavarstva)

Po sadju so se v čas zapisale Budanje – tu ga niso zgolj pridelovali, pač pa so najbolj podjetni Budanjci že pred dvesto leti odkupovali sadje po vsej Deželi ter ga nato na mulah in oslih tovorili v Ljubljano. Posel je cvetel, zato so se opremili s posebnimi vozovi, pa tudi s posebnimi škatlami ovalne oblike iz klanega lesa s pokrovi, ki so jih dali izdelati v Ribnico. Pokrovi so bili žigosani z začetnicami lastnika in hišno številko. »Škatlarji«, kot se jih je prijelo ime, so bili znani vsepovsod, njihov tovor pa cenjen.

»Vsled neke štetve leta 1872 imela je Planina: 390 jablan, 1467 hruševih dreves, 3398 breskev, 2694 črošenj, 720 murb, 387 orehov, 573 češpelj, 184 ringlos, 30 kutenj in 250 marelic. A sedaj ima sigurno več sadnega drevja, osobito marelicnega.«

(arhivi Postojnskega okrajnega glavarstva)

O češnjah:

Češnje so doma iz Male Azije, zgodovinski viri jih kot gojeno sadno vrsto v Evropi omenjajo že leta 300 pr.n.št..

Valvasor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske piše, da Vipavci prinesejo na trg češnje takoj po sv. Juriju (24. aprila).

Proti koncu 19. stoletja so bile češnje poleg vina najpomembnejši tržni pridelek na Vipavskem. Kmetje so jih težko pričakali, saj so jim prinesle prve »soude« po dolgi, mrzli in nemalokrat trdi zimi. Prve vipavske češnje so slovele daleč naokoli. Celo cesarica na Dunaju jih je hvalila. Popoldne nabrane češnje so zvečer furmani peljali do Gorice, tu so gospodinje s svojimi cajnami sedle na vlak in zgodaj zjutraj na Dunajski tržnici na prodaj ponudile prve sočne vipavske sadeže gospodi. To je bilo iskano in dobro plačano blago.

O marelicah:

Korenine marelice segajo iz Kitajske. Večji nasadi so na Vipavskem začeli nastajati v 90-ih letih prejšnjega stoletja, prvi poskusi pa segajo v 80-ta leta, ko je podjetje Fructal domačim sadjarjem plačalo sadike dreves. Pred tem je tradicija gojenja marelic znana predvsem iz Budanj, kjer se še vedno najde prava slastna in sočna budanjska marelica, prepoznavna po svojih neenakomerno razporejenih rdečih pikah na povrhnjici in cenjena, kljub temu, da je nekoliko bolj drobna.

O grozdju:

Vinsko trto so v naše kraje prinesli Rimljani. V arhivih Postojnskega okrajnega glavarstva je zapisano: »Rimski vojaci v taboru pri sv. Pavlu priučili so te „ruste" umnega kmetovanja. Zasadili so kostanj kapus in sadonosno drevje po Planini ter napravili zajedno prve Vipavske „plante" in „vinca" (vinograde) v tako zvanih Vinih pod sv. Pavlom.«